Zaključna skupna tura - Grossvenediger, 23. in 24. april 2010
|
Minuli vikend smo izpeljali še zadnjo, četrto skupno turo članov Društva za razvoj turnega smučanja. Kot se spodobi smo si za zadnjo turo izbrali poslastico, enega najlepših in tudi najvišjih avstrijskih turno-smučarskih vrhov, Grossvenediger. Zaradi dolžine ture in velike nadmorske višine, smo turo izvedli v dveh dneh. Prvi dan smo se iz Hinterbichla povzpeli do koče Defreggerhaus na 2962 metrih, drugi dan pa zgodaj dopoldne osvojili vrh 3666 metrov visokega Grossvenedigerja in odsmučali v dolino. Zaradi dolžine in termina na začetku prvomajskih praznikov, so se ture udeležili le štirje člani.
Začetni del ture do Venediger brücke smo se lagodno prepeljali s Taxijem, nato pa takoj stopil na smuče in se začeli zložno vzpenjati po dolini.
Kmalu smo dosegli spodnjo kočo Johannishütte, ki je bila le naša vmesna postaja.
Od spodnje koče smo se začeli strmo vzpenjati proti zgornji koči Defreggerhaus. Kljub sramežljivemu soncu je bilo občasno zelo toplo in hitro smo ugotovili, da bomo morali biti za dobro smuko naslednji dan zelo zgodnji.
Pri koči pa seveda zaslužen počitek. Od obljubljenega 'luksuza' v koči je bilo bolj malo, skromna večerja in zajtrk ter ledenica (+2°C) v sobi. Smo imeli pa vsaj občutek, da smo v planinski koči...
V soboto zjutraj smo med prvimi krenili proti vrhu. Sprva nekoliko sramežljivo sonce je pozneje pokazalo svoj pravi obraz...
Tako blizu, hkrati pa tako daleč...
Na ledeniku smo se seveda navezali v ledeniško navezo, tako kot večina ostalih turnih smučarjev.
Še kratek odsek po grebenu...
...in vsi smo veseli in navdušeni nad prehojenim ter vremenom uživali v razgledih, hkrati pa komaj čakali spust v dolino.
Na lastne oči smo se lahko prepričali, kako pomembno je smučati tesno po smeri vzpona. Nesrečen Italijan je namreč nekoliko skrenil s poti in padel v na videz zakrito razpoko. Na srečo se je vse srečno končalo brez hujših poškodb, kljub temu, da je bila razpoka precej globoka...
Začetni del spusta z vrha je bil v rahli kloži, nato pa je z vsakim metrom smuka postajala boljša.
Utrujenost je pripomogla h kakšnemu akrobatskemu vložku, ki je na srečo vedno sprožil le val smeha.
Pod kočo Defreggerhaus smo odsmučali po prostrani dolini, kar se je izkazalo za izvrstno odločitev.
Za nagrado pa smo pod kočo Johannishütte lahko z varne razdalje opazovali ogromne plazove, ki so se kot slapovi valili prek skalnatih sten.
|
| Komentiraj |
26-04-2010
Janez:
Biti pravi trenutek na pravem mestu, ostalo se odvija samo od sebe! Nejc, hvala za turo!!
|
|
|
|
Vse aktivnosti
|
R: 
